Zlom

Praznični dnevi so, zato bo moj današnji zapis malce manj v zvezi s konkretno mojim delom in tokrat več o mojem mnenju kar se tiče lepotnih posegov. Do te ideje sem prišla ob ogledu miniserije The Undoing (Zlom), v kateri v glavnih vlogah igrata Nicole Kidman in Hugh Grant. Oba, po mojem mnenju, zelo dobra igralca. Ona jih ima 53, on 60. Let, namreč. On je tak, kot je, moški v zrelih letih, bom rekla, z “normalnim številom gub” za svoja leta. Ona gub nima niti približno. Niti ene. Kar seveda ni normalno za njena leta. Pa pustimo sedaj moškiženska. To je drug resor. O čemer bi želela pisati je druga stvar in sicer: Serija je napeta, kot “štrumpantl”. Drama, triler. Emocije brbotajo, od strasti, ljubezni, groze, strahu, sreče, žalosti…po mojem si sledijo čisto vsa čustva, ki so možna. Kidmanca ima krasne lase, uff. Ima lepo postavo, vse štima. In ima obraz. Obraz, ki je tako zelo, ampak tako zelo “lepotno” obdelan, da na njem ni niti ene gubice. Ob obupnem trudu, ker je dobra igralka, da bi uspela prikazati potrebno emocijo ob določeni sceni, ji, sirotici, skoraj oči izpadejo! Ker z ničemer drugim namreč tega ne zmore več. Resno. Njen obraz ne more izraziti nobenega izmed čustev, še nasmeh je popolnoma popačen. Strašansko me je to motilo med ogledom, ker je bilo resnično tako zelo moteče. Kar dekoncentriralo me je vmes. Izve za moževo nezvestobo, za njegovo travmo iz otroštva, morebiti je celo morilec, čustva si sledijo kot nora, itd, itd… Nicolin obraz pa nič. NIČ. Oči sicer izpadajo in njen trud je obupen, body language štima u nulo, zaradi tega pa je cela stvar samo še bolj groteskna. Joče, solze tečejo, oči izpadajo, obraz pa NIČ. Kriči, dere se, njene lepe, vijoličnomodre oči spet izpadajo, obraz NIČ. Škoda. Kakšna škoda.. Pa najprej, stop. Da ne bi slučajno kdo mislil, da delam antipropagando. Da sem apriori proti lepotnim posegom. Ne, nisem. Jaz vem, da so le ti, kot tudi “taprave” lepotne operacije v nekaterih primerih potrebne in koristne. V bistvu zato tudi obstajajo in to je prvenstveno (bil) tudi njihov namen. Kar želim povedati s tem zapisom je to, da pretiravanje z njimi privede do tega, kar se je zgodilo Nicole. Njen obraz je ena maska. Brezizrazna maska nekoč zelo lepega obraza. Škoda, da njeni vnuki ne bodo vedeli, kdaj bo njihova babica vesela, kdaj žalostna, kdaj srečna. Res pa je, da nima niti ene gubice. Sedaj pa…ko voli, nek izvoli. Kot je slavna Coco Chanel že zdavnaj povedala, se ženska po 40 letu mora odločiti za zguban obraz ali za veliko rit. Čeprav je moje mnenje, da ravno filmski igralci ne bi smeli pretiravati s posegi, saj morajo početi prav to, kar jim je zaradi tega onemogočeno. Nam gledalcem prenašati emocije in to čim bolj verodostojno..

Osebno podpiram urejenost, podpiram trud za to, nenazadnje je že narava mojega poklica taka. Podpiram tudi tovrstne posege, ne samo v smislu, da ima vsak pravico početi s svojim telesom, kar misli, da je prav, temveč tudi zato, ker vem, da so velikokrat potrebni. Podpiram pa in predvsem podpiram tudi “zdravo, kmečko logiko”. In estetiko. Naj vas ne zanese, kot Kidmanco, da ne bi padli na drugo stran konja, kot temu pravijo. Naj vas vodi zdrava mera razuma, za božjo voljo.

Želim vam srečno, lepo, zdravo in uspešno novo leto in upam, da se kmalu vidimo